Kdo sem jaz?
O deklici, ki riše …
Da bom nekoč nekdo, ki z barvnimi in iskrivimi sličicami opremlja bajke, pravljice in pripovedke, se mi je najbrž svitalo že v vrtcu. Ker sem bila pravi mali knjižni molj, sem prelistavala debele knjige pravljic ter z očmi požirala čarobne ilustracije s katerimi so bile opremljene. Tako se je zgodilo, da sem tudi sama kaj hitro prijela za barvice in čopiče ter jih pričela posnemovati in ustvarjati tudi svoje. In tako sem postala deklica, ki riše.
… in risala sem tudi vso osnovno šolo. Za… in risala sem tudi vso osnovno šolo. Zase in za vse prijatelje, sošolce. Podobno se je nadaljevalo tudi v srednji šoli, kjer je tako kot v osnovni šoli bil moj najljubši predmet likovna vzgoja. Ostala sem deklica, ki riše.
Nato je prišlo življenje. In deklica, ki riše, se je izgubila skupaj z vsemi barvami in čopiči. Kar nekaj dolgih in predvsem dolgočasno sivih let je preteklo, da se je ponovno našla. Čeprav sem nekaj časa znanje nabirala tudi na mariborski pedagoški fakulteti v smeri likovne umetnosti, je minilo veliko časa ter napačnih rednih služb, da sem nekega dne ponovno odkrila svoje poslanstvo in ljubezen do ilustracije ter se vrnila na pravo pot. To pravo pot je pokazalo življenje, pokazalo pa ga je tudi je telo, ki ni zmoglo več prenašati stresa.(ki je nekega dne pričelo protestirati z zdravjem). Ponovno sem se poglobila v barve in pričela risati in slikati ter se odločila za samostojno pot v tej smeri.
Razvijam svoj stil ilustracij, že kar nekaj časa, lahko bi rekla, da ga še zmeraj izpopolnjujem in ga verjetno bom celo življenje. (Svoj stil ilustracije sem pilila kar nekaj časa, lahko bi rekla, da ga še zdaj pilim ter ga bom še nadgrajevala.) Ker sem velika ljubiteljica dobre, stare, klasične ilustracije, naslikane s tradicionalnimi tehnikami, tudi sama posegam po takšnem načinu slikanja. Menim, da takšne ilustracije v sebi nosijo dušo zgodbe. Tako najraje delam z akvarelnimi barvami, saj lahko z njimi ustvarim mehkobo in nežnost pripovedi, z detajli svetlobe narejenimi na koncu pa čarobnost. Ker pa pri svojem ustvarjanju ne maram omejenosti, se lotevam tudi digitalnih ilustracij.
Do danes sem imela priložnost ustvarjanja podob že za kar nekaj otroških slikanic.
Ilustracije pa se ne pojavljajo zgolj v slikanicah in pravljicah, temveč jih v življenju lahko srečamo na različnih področjih. Tako je naneslo, da sem imela priložnost ilustrirati ozadje naslovnice kriminalnega romana Mesto prevar (avtorica Mihaela Margan Kocbek), naslovnico turističnega izletnika BucketList Slovenija ter ostalih knjig, ki mi jih je priložnost prinesla na pot.
In nenazadnje. Ustvarjanje ilustracij ni zgolj moja služba. Je del mene, je del mojega načina življenja. Je pot, po kateri hodim skozi življenje. In je pot, po kateri sledim svojim vzornicam iz otroških dni … vse do konca dni.
… in za vedno bom ostala tista deklica, ki riše.
