Kdo sem jaz?

O deklici, ki riše …

Da bom nekoč nekdo, ki z barvnimi in iskrivimi sličicami opremlja bajke, pravljice in pripovedke, se mi je najbrž svitalo že v vrtcu. Ker sem bila pravi mali knjižni molj, sem prelistavala debele knjige pravljic ter z očmi požirala čarobne ilustracije s katerimi so bile opremljene. Tako se je zgodilo, da sem tudi sama kaj hitro prijela za barvice in čopiče ter jih pričela posnemovati in ustvarjati tudi svoje. In tako sem postala deklica, ki riše.

… in risala sem tudi vso osnovno šolo. Za… in risala sem tudi vso osnovno šolo. Zase in za vse prijatelje, sošolce. Podobno se je nadaljevalo tudi v srednji šoli, kjer je tako kot v osnovni šoli bil moj najljubši predmet likovna vzgoja. Ostala sem deklica, ki riše.

Nato je prišlo življenje. In deklica, ki riše, se je izgubila skupaj z vsemi barvami in čopiči. Kar nekaj dolgih in predvsem dolgočasno sivih let je preteklo, da se je ponovno našla. Čeprav sem nekaj časa znanje nabirala tudi na mariborski pedagoški fakulteti v smeri likovne umetnosti, je minilo veliko časa ter napačnih rednih služb, da sem nekega dne ponovno odkrila svoje poslanstvo in ljubezen do ilustracije ter se vrnila na pravo pot. To pravo pot je pokazalo življenje,  pokazalo pa ga je tudi je telo, ki ni zmoglo več prenašati stresa.(ki je nekega dne pričelo protestirati z zdravjem). Ponovno sem se poglobila v barve in pričela risati in slikati ter se odločila za samostojno pot v tej smeri.

Razvijam svoj stil ilustracij, že kar nekaj časa, lahko bi rekla, da ga še zmeraj izpopolnjujem in ga verjetno bom celo življenje. (Svoj stil ilustracije sem pilila kar nekaj časa, lahko bi rekla, da ga še zdaj pilim ter ga bom še nadgrajevala.) Ker sem velika ljubiteljica dobre, stare, klasične ilustracije, naslikane s tradicionalnimi tehnikami, tudi sama posegam po takšnem načinu slikanja. Menim, da takšne ilustracije v sebi nosijo dušo zgodbe.  Tako najraje delam z akvarelnimi barvami, saj lahko z njimi ustvarim mehkobo in nežnost pripovedi, z detajli narejenimi na koncu pa čarobnost. Ker pa pri svojem ustvarjanju ne maram omejenosti, se lotevam tudi digitalnih ilustracij. (Ker pa se pri ustvarjanju vseeno ne želim omejevati, ustvarjam tudi digitalne ilustracije.)

Do danes sem imela priložnost ustvarjanja podob že za kar nekaj pravljic. Kot prvo  sem ilustrirala knjigo Vsak si zasluži drugo priložnost (avtorici Sandra Kidrič in Ana Petkovska). Kmalu za njo je v sodelovanju z avtorico Petro Boh nastala poučna slikanica na temo demence Babica Marica, istega leta pa so luč ugledale tudi ilustracije za pravljico o fantku Oskarju, ki je izšla v zasebni zbirki. Leto za tem je izšla slikanica s fantazijsko pripovedjo Ali si že našel svojega zmaja (avtorica Marija Klincov). Trenutno je v fazi izdajanja še ena slikanica, ki sem jo ilustrirala.

Ilustracije pa se ne pojavljajo zgolj v slikanicah in pravljicah, temveč jih v življenju lahko srečamo na različnih področjih. Tako je naneslo, da sem imela priložnost ilustrirati ozadje naslovnice kriminalnega romana Mesto prevar (avtorica Mihaela Margan Kocbek) ter naslovnico turističnega izletnika BucketList Slovenija. V letošnjem letu so v sodelovanju s podjetjem Minu.si nastale nežne akvarelne ilustracije za posteljnino, ki krasijo otroško kolekcijo “Skrivnostni gozd”, ki jih lahko najdemo v spletnih trgovinah Minu.si in Lilu.si. 

In nenazadnje. Ustvarjanje ilustracij ni zgolj moja služba. Je del mene, je del  mojega načina življenja. Je pot, po kateri hodim skozi življenje. In je pot, po kateri sledim svojim vzornicam iz otroških dni … vse do konca dni.

… in za vedno bom ostala tista deklica, ki riše.